Jesenski odtenki Sv. Ane

Po gozdnih stezah Ribniške naravoslovne učne poti iz Ribnice mimo Francetove jame in Seljanove kmetije do cerkve Sv. Ana ter še naprej do nekdanjega kresišča pri Stenah sv. Ane

Vrsta poti: pešpot
Dolžina: 4,8 km
Višinska razlika: 460 m
Najvišja točka: 963 m n. m.
Predviden čas: 1 ura 30 min + 15 min
Težavnost: lahka pot

Visoko nad Ribnico, na gozdnatem pobočju Male gore, tik pod grebenom že od daleč uzremo cerkev Sv. Ano. Z avtom se zapeljemo do roba gozda pri vznožju gore. Parkiramo na koncu asfaltne poti pri podjetju Riko, kjer je na desni strani urejeno parkirišče.

Iz Ribnice do Francetove jame

Po makadamu se napotimo proti gozdu. Temu delu gozda se že od nekdaj reče Pod reberjo ali Pod rebrom (omenjeno tudi v franciscejskem katastru). Že na prvem ovinku nas markacija s ceste usmeri levo na gozdno pot, kjer je tudi začetek Ribniške naravoslovne učne poti. Pot je opremljena z informacijskimi tablami in je markirana. Ker je višinska razlika poti 460 m, bomo lahko na sorazmerno kratkem izletu opazovali in spoznavali tri vegetacijske pasove.

Prvi del poti, ki nas vodi skozi nižinski hrastov gozd, je sprva bolj položen. Obdajajo nas hrasti, lipe, smreke in obilje grmovnih vrst ter zelišč. Oprezamo za gobami in razmišljamo, kakšno je gobarjenje v tako zaraščenem gozdu. Po blagih vzpetinah kaj kmalu prispemo do Jamarskega doma pri Francetovi jami. Ker nismo ljubitelji podzemskega sveta, se pri domu le na kratko ustavimo, toliko da počohamo »hudega« pujsa Lojza (prijazna vietnamska svinja), ki se je ob čohanju zvalila na bok, zakrulila in od ugodja zacvilila.

Za tiste, ki pa se radi spuščate v globočine, pa tole: Francetova jama leži na nadmorski višini 569 m. Ima en podzemni prostor, dvoranico visoko 3 do 4 m, 15 m široko in 20 m dolgo. V dvoranici lahko občudujete suhe ponvice, sigaste zavese ter druge sigaste in kapniške tvorbe. Društvo za raziskovanje jam Ribnica je jamo registriralo leta 1960, uredilo je dostop do nje in v bližini zgradilo prvi jamarski dom v takratni Jugoslaviji. Dom služi kot zatočišče pri raziskovanju tudi drugih kraških jam in brezen, ki jih v apnenčastih in dolomitnih tleh Male gone ni malo (veliko brezno Žiglovica, veliko brezno pri Tobakovi hruški in mnogo manjših jam ter brezen).

Naprej do kmetije Seljan

Naprej od Francetove jame nižinski hrastov gozd začne prehajati v predgorski bukov gozd

Ko gremo naprej od Jamarskega doma, pot ni več tako položna. Opazimo, da se je tudi gozd začel spreminjati – iz koraka v korak nas bolj in bolj obdaja zlatilo rumenečega jesenskega bukovega listja. Nižinski hrastov gozd je začel prehajati v predgorski bukov gozd.

Kmalu pridemo do makadamske ceste, ki jo pot prečka. Po poti kar skozi sadovnjak pridemo do kmetije Seljan. Seljanova kmetija je hribovska kmetija s stoletno zgodovino. Že v franciscejskemu katastru iz leta 1823 je pod k.o. Gorenja vas med lastniki naveden Jože Oberstar, Zapuže št. 5. Isti priimek in naslov sta se ohranila vse do danes. Tu se prvič odpre pogled na Ribniško dolino in tudi Sv. Ana nad nami se lepo vidi.

K cerkvi Sv. Ana

Predgorski bukov gozd pod Sv. Ano

S krčevine okrog kmetije nas pot vodi nazaj v gozd. Okoli nas so kaj kmalu samo bukova drevesa – prizor, ki je za nas nekaj posebnega. Za bukev so v ribniško-kočevskih gozdovih razmere tako ugodne, da se je uspela ohraniti tudi tam, kjer jo je človek v preteklosti skušal iztrebiti in nadomestiti z donosnejšo smreko. Ko občudujemo visoke lepotice, odete v tople jesenske barve, pomislimo, kako lep mora biti ta gozd tudi spomladi, ko sončni žarki prodirajo skozi napol prosojno, svetlo zeleno, mlado bukovo listje. Dih nam kar malo zastaja, pa ne vemo, ali od vse te lepote, ali od poti, ki je tu malce bolj strma. Ko nad sabo že slutimo Sv. Ano, med bukvami v gozdu tu in tam uzremo tudi že kakšno jelko. Začenja se še tretja vrsta gozda na naši poti – dinarski jelovo-bukov gozd.

Cerkev Sv. Ana na Mali gori

Pot kaj kmalu pokuka ven iz gozda na jaso in po nekaj korakih stojimo pred cerkvijo Sv. Ana, glavno postojanko našega pohoda. Cerkev je priljubljena izletniška točka. Leži na nadmorski višini 920 m in je najvišje ležeča cerkev Ribniške župnije. Kot podružnična cerkev je prvič omenjena že v urbarju iz leta 1576. Valvasor piše, da je imela cerkev posvečena Marijini materi tri oltarje: sv. Ane, sv. Uršule in sv. Neže. Cerkev sta v preteklosti ogenj in strela večkrat poškodovala, a so jo domačini vsakič obnovili. Dandanes ima cerkev le en glavni oltar sv. Ane (kipar Stane Jarm), medtem ko sta sv. Uršula in sv. Neža v oltarju stranski svetnici. Svetišče krasijo še slike križevega pota (kipar Stane Jarm), freska, ki prikazuje dogodke iz življenja sv. Ane, Joahima in Marije (slikar Lojze Čemažar) in rezbarjena vrata (kipar Drago Košir). Največjo dragocenost, staro oltarno sliko (slikar Janez Valentin Metzinger), imenovano Sv. Ana Samotretja, na kateri je upodobljena sv. Ana, ki objema svojo hčer Marijo in dete Jezusa, pa hranijo v župnišču v dolini.

Z jase pred cerkvijo se odpira lep razgled na zeleno Ribniško dolino z lepo vidno Ribnico in drugimi naselji, na Kočevsko dolino, na Veliko in Travno goro na nasprotni strani Ribniške doline, na znamenito božjepotno cerkev pri Novi Štifti pod vznožjem Travne gore, na Snežnik v daljavi in na obzorju na Javornike, Nanos ter Slivnico.

Do kresišča pri Stenah Sv. Ane

Po malici se odpravimo še do zadnje točke našega izleta. Od cerkve se spustimo mimo planinske koče, ki je zgrajena na mestu zapuščene kmetije. Že pred 170 leti je tam stala kmetija Antona Blatnika, Zapuže št. 6. Gospodar Blatnik je kmetijo zapravil v gostilni Pr’ Štanjfeljcu v dolini in leta 1850 je morala družina kmetijo zapustiti. Novi lastnik kmetije ni uporabljal, na zapuščene njive in travnike je zasadil smreko.

Razpotje pri Stenah sv. Ane

Po položni poti kmalu prispemo do razcepa. Leva pot z oznako Vrh vodi na najvišji vrh Male gore, Stene sv. Ane (963 m n. m.). Do vrha je od razcepa le par korakov. Na vrhu stoji velika triangulacijska piramida. Desna pot vodi v Struge. Valvasor piše, da je v letih po reformaciji iz Strug mimo Sv. Ane vodila romarska pot do cerkve pri Novi Štifti. Mi uberemo tretjo, srednjo pot, ki pelje vse do Grmade nad Ortnekom. Po nekaj metrih je odcep do razgledišča, nekdanjega kresišča iz 11. stoletja, ki je zadnja postojanka naše poti. Tu so v časih turških vpadov kurili kres, pri cerkvi pa so imeli tabor. Valvasor v Slavi vojvodini kranjski o tem zapiše:

»Kakor svarijo v obeh prejšnjih petinah vojvodine Kranjske deželo z ognjenimi znamenji, tako se godi tudi v tej tretji petini ali na Srednjem Kranjskem. Tukaj se zaradi Turkov urejeni kresovi na visokih gorah tako, da jih od tistih krajev, ki so Turčiji najbližji, do glavnega mesta Ljubljane prižigajo kot nekakšno geslo zavrstjo v določenem redu.

Kraji, kjer dajejo znamenja, so: 1. Vinica, 2. Poljane (na gori Prelibej), 3. Kostel (na gori Škril), 4. Fridrihštajn pri Kočevju ali pa na gori nad Črnim potokom, 5. Ribnica (pri Sv. Ani), 6. Ortnek, 7. Turjak (na Ločniku), 8. Ig, 9. Glavno mesto Ljubljana.«

Z razgledišča se lepo vidi Dobrepoljsko in Struško dolino, ki ležita na drugi strani Male gore. Ob dobri vidljivosti, katere žal nismo bili deležni, se vidijo tudi Julijske Alpe s Triglavom ter nekaj vrhov Kamniških ali Savinjskih Alp.

Proti domu

Zadovoljni in polni vtisov se po isti poti vrnemo v dolino. Preden odrinemo nazaj proti Ljubljani, se spotoma ustavimo še v Gostilni in piceriji Harlekin, ki stoji ob glavni cesti iz centra Ribnice v smeri Ljubljane. Tam se okrepčamo in posedimo v letnem vrtu, kjer popoldansko jesensko sonce še prav prijetno greje.

Besedilo: Andreja Vidmar
Fotografije: Primož Trobevšek in Andreja Vidmar